Brenčanje
Click here for an English version of this text
Barva, vonj, nežna toplina. Na cvetočih travnikih je mirno in prijetno, za trenutek se zdi kot v nebesih. Živahni ptičji pesmi se pridruži brenčeči ritem sveta žuželk. Eksperimentalni jazz. V Slovenijo je prišla pomlad in kranjske čebele so v polnem razmahu.
Foto: Pri Seljanu
Tako se govori: Slovenija je dežela čebel. Indija ima svoje krave, Egipt mačke, slovenska sveta žival je zagotovo čebela. Med dvema milijonoma slovenskih prebivalcev je kar 11.000 čebelarjev. Ti skrbijo za več kot 200.000 pisanih čebelnjakov raztresenih po državi in sam bog ve za koliko čebel. Čebelarstvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je prisotno v vseh porah državne identitete. Med je del številnih slovenskih jedi in pijač.
Modrosti čebelarstva, čebele in med se uporabljajo kot apiterapija za zdravljenje bolezni in kroničnih poškodb, apiturizem pa je žlahten del slovenskega turizma. A to še ni vse. Kranjska sivka, slovenska domačinka, je edina zaščitena avtohtona vrsta čebel v Evropski uniji. Hvalevredna. Znana po svoji mirnosti, delavnosti in organiziranosti. Slovenski čebelarji so v skrbi za čebele dosegli prepoved neonikotinoidov, za čebele smrtonosnih pesticidov – na državni in evropski ravni. Ni čudno, da je bila Slovenija glavna pobudnica razglasitve svetovnega dneva čebel. Velike zmage male državice in čebel!
A zakaj vse to brenčanje?
Čebele so pomembne, to vemo vsi. A z lahkoto jih spregledamo, ker so majhne, in tudi ta del s pikanjem jim ne zvišuje priljubljenosti. Napačen korak, otekla noga, čebela pade in iz ust nesrečneža se usuje slap neverjetno inovativnih psovk. V danem trenutku je privlačna iluzija sveta brez frdamanih žuželk!
Toda, ali ste kdaj zares pomislili, kako bi takšen svet izgledal? Črno rumene delavke oprašijo kar 70 od približno 100 poljščin, ki nahranijo 90 odstotkov sveta. Poleg tega so ključne za ohranjanje biotske raznovrstnosti v naravi. Preprosto povedano: brez čebel je manj rastlin, kar bi povzročilo stradanje rastlinojedih živali, ki so glavni obrok plenilcev in tako naprej, vse do vrha prehranjevalne verige. Kakšnega okusa je žalost? Nekaj takega, kot je svet brez čebel.
Število čebel po svetu strmo pada naproti srhljivim scenarijem. Razlogi? Pretirana uporaba pesticidov, podnebne spremembe, izguba habitata in napadi varoje, nekakšenega čebeljega klopa. Zato je smisel svetovnega dneva čebel jasen - poudariti pomembno vlogo čebele in drugih opraševalcev za človeštvo. In zakaj ravno 20. maj? Istega dne, pred 287 leti, se je rodil Anton Janša, pionir čebelarstva. Slovenski učitelj na habsburškem dvoru.
Čadrg, kjer se cedita med in mleko
Na eko kmetiji Pri Seljanu je vsak dan - dan čebel. Ozka cesta nad strmo sotesko Tolminke vas pripelje do vasi Čadrg. Odmaknjen, a zelo živahen zaselek stoji na obrobju Triglavskega narodnega parka, tik pod gorskimi vršaci.
V vasi živi okoli 50 ekološko ozaveščenih vaščanov. Med njimi je tudi družinska kmetija Pri Seljanu. Primož in Jasmin, mali Ambrož in kup čebel.
Pri opravilih na kmetiji, kjer poleg čebelarstva skrbijo tudi za stare sorte hrušk in jabolk, pa sta v veliko pomoč tudi Primoževa starša, Ludvik in Kristina. “Nono je imel čebelnjak, to je bilo tukaj običajno. Skoraj vsaka druga hiša je imela en ali dva panja, v katerih so pridelali med za osebno rabo,” je povedal Primož, ki se je po diplomi preselil nazaj v Čadrg. Po nekaj letih sta skupaj z ženo Jasmin postavila dva panja. Tam je vzklilo živahno življenje in brez posebnih načrtov, v popolni zaščitni opremi, sta vkorakala v novo čebelje poglavje.
Foto: Pri Seljanu
Danes imajo Pri Seljanu dva čebelnjaka. Enega v Čadrgu, drugega pa so postavili sredi gozda na planini Prode. Težko dostopna izbira! Za postavitev čebelnjaka so si na ramena oprtali panje, čebele in drugo potrebno opremo ter se odpravili na pot do planine. Po pripovedih sodeč, vredno vsake kapljice potu. Gozd namreč ponuja čebelam raznolik jedilnik in podaljšano sezono paše.
Najprej zacveti resje in predrami čebele iz prezimovanja. Nato svoje cvetove razprejo teloh, mačice, lipa in ostala medonosna drevesa. Poleti v gozdu diši po meti, timijanu in origanu. Medtem pa čebele v Čadrgu uživajo sok sadnega drevja in se podijo po travnikih.
Tudi v medenem svetu ni vse sladko
Čebelji svet je osupljiva družbena organizacija. Na prestolu sedi matica - karizmatična diva, močnega temperamenta, s svojo lastno vojsko čebel delavk. Potem so tu moški - troti, katerih smisel življenja je spati z matico. Po končanem poslanstvu se troti sprostijo in se posvetijo sladkanju s sveže nabranim medom, kar močno zmoti čebele delavke.
Foto: Pri Seljanu
Te predstavnice delavske zadruge opravljajo vse delo okoli panja: vzdržujejo čistočo, gradijo celice, skrbijo za matico, nabirajo med, krmo, oprašujejo, varujejo gnezdo in ja, občasno tudi pičijo. Pozno poleti delavne čebele naženejo neuporabne trote iz panja - Hit the road Jack! “To je neverjeten prizor! Pred pragom panja lebdi ogromen kup trotov. Dobesedno jih mečejo iz panja,” je dejala Jasmin. Kruta in neizogibna je usoda trota - v čebelji družbi ni prostora za usmiljenje.
Čebele se povezujejo v družine. Tako kot v Igri prestolov so tudi v igri panjev nekatere močnejše od drugih. Brenčeča monarhija deluje po vzoru nerazsvetljenega absolutizma s kraljico matico na čelu. A če čebelja družina ni zadovoljna s svojo voditeljico, izvede državni udar in jo nadomesti z drugo.
Matice se običajno menjajo na vsaka tri leta. Ko se rodijo nove krone, se stara pripravi na selitev iz panja, skupaj s svojimi najzvestejšimi sledilci. Takrat je moč videti velik čebelji oblak, zbran okoli matice, kako odleti iz panja in se začasno naseli na drevesni veji. Del čebel se odpravi na izvidnico v upanju, da najdejo najprimernejši dom.
Danes selitve zanje opravijo skrbni čebelarji in urejajo družine v različnih panjih, da ostanejo močne. “Ko smo začeli, smo imeli tri čebelje družine, a smo jih čez zimo vse izgubili. Najprej, ker je bilo ravno leto varoje. Ko so si čebele končno malo opomogle, pa se je zgodil rop,” je dejal Primož. Rop? Bolj vojna. Močnejše čebelje družine prihajajo iz drugih čebelnjakov in napadejo šibkejše. “Ko smo odprli vrata panja, je bil prazen. Ostala ni niti najmanjša kapljica medu. Bila je kar grozljiva slika,” je pojasnila Jasmin.
Foto: Pri Seljanu
Malo zame, malo zate
Nato napoči dan D - dan, ko se toči sladko zlato. Čebelarjev praznik. “Smešno, pri nas je ravno obratno. Saj je lepo videti, kako se vse trdo delo pretopi v med, a to je le en del celotnega procesa,“ je dejal Primož. Čebelarstvo je več kot le med. Čebele so več kot le med. Zgodba čebelarja je polna potrpljenja in radovednosti, opazovanja in učenja, boja in nagrajevanja, vztrajnosti in skrbi, umirjenosti in pikov. Zato pa ima med še slajši okus.
Foto: Pri Seljanu
Dan, ko se toči med, je skrbno izbran in načrtovan. To je tudi dan, ko lahko pričakujemo nekaj nemirnosti in pikov. Čebele si namreč ne želijo deliti svojih težko prisluženih užitkov z nepovabljenim najemodajalcem. Pri Seljanu zato nikoli ne vzamejo celotnega medu, ampak ga pustijo dovolj, da ga čebele shranijo za zimo. Gre za nekakšen trajnostni dogovor. Kaj pa okus? “V Čadrgu imamo bogato cvetlično pašo, zato je med večinoma narejen iz lipe. Če je maj lep in sončen, ima med kostanjev priokus, če je deževen, je čista lipa. Med, ki ga naberemo na Prodih, je povsem druga zgodba. Poskusi, boš najlažje opazila razlike,” je rekel Primož in mi podal še en kozarec medu. Vreme, ritem, tekstura, življenje. Med odraža okus Čadrga ujetega v določenem trenutku.
Doma intenzivno opazujem kozarec z lipovim medom, ki vztrajno izginja, razmišljam o življenju in kako je vse povezano. Čebele. Prepogosto samoumevne, a tako skrivnostne in zapletene. Zasedeni z lastnim življenjem v svojih človeških panjih vedno znova pozabljamo, da smo del istega planeta. Medtem pa se pomlad nadaljuje. Čebele obiskujejo cvetoče cvetje, zbirajo nektar in ga prenašajo naprej. Od čebele do čebele. Od čebele do človeka. Tako nastaja med - z deljenjem (Pri Seljanu, 2020).
