Slikarka, ki vidi svet v pastelnih barvah
Le kaj imajo skupnega severnoameriški Indijanci Navajo, avstralski Aborigini, tibetanski menihi in Stanka Golob iz Baške grape? Pesek. Pesek na stopnicah, na omari, v dnevni sobi, povsod. Pri Stanki se je vse začelo s peskom in kot zgleda, ta ostaja rdeča nit njenega življenja. Že kot otrok je pogosto posedala pred hišo in s palico risala podobe po pesku, skakljala ob bregovih reke Bače in nabirala zanimive kamne. Vse to se je kasneje preselilo na platno.
Dobrodošli v peščenem laboratoriju
Stanka je samosvoja umetnica. Izrinila je klasično podobo slikarja s čepico, mu iz rok vzela čopič in s staro barvo zamazano paleto ter na mizo pred platno postavila lepilo, čopič in posodice z različnimi vrstami peska. Baretko je obdržala. Uporaba peska v umetnosti ni novost, a Stankina edinstvenost se skriva v uporabi različnih debelin peska, v njeni brezmejni radovednosti in posledično tudi večni zvestobi temu mediju. Njena umetniška dela so namreč v celoti narejena iz peska. Čisto vsak del površine– najsi gre za platno, steklo, les ali kovino – je zakrit s peskom, brez dodanih barv ali raznoraznih kombinacij z drugimi tehnikami. Čar ustvarjanja se začne čisto pri tleh, material za slikanje namreč poišče kar sama. Nabira ga v naravi, med prodom in peskom po vsej Sloveniji. Nič kaj nenavadnega ni, če na Stanko naletite na brežinah rek, ob nasipih, pobočjih ob gozdnih poteh ter celo na gradbiščih in kamnolomih. Pri zbiranju je posebej pozorna na barvne odtenke kamnin, v lasti ima že preko šestdeset različnih odtenkov. Vedro, lopatka, motika in sito so njeni zvesti sopotniki, kamorkoli se odpravi. Pri tem ji kakor spremljevalec, šofer in motivator, vztrajno pomaga mož Milan. Ko material nabere, ga doma izpira v vodi, dokler ni popolnoma čist. S siti, z različno velikostjo lukenj, preseje pesek na različne debeline, dokler niso sortirani še zadnji, najfinejši delci. Nato ga glede na odtenek in debelino razporedi v posodice, ki jih skrbno hrani v svojem zimskem ateljeju. Zrna peska iz celotne slovenske zemlje so vsakič znova premešana in združena v novo vizualno harmonijo.
Stankin peščeni laboratorij je majhna podstrešna soba, ki je od stropa do tal obdana s posodami, v katerih je razvrščen pesek. V kotu sobe, čisto zraven majhnega okenca, skozi katerega pronica svetloba, je miza, na kateri ponazori način ustvarjanja. Najprej navdih. Sledi natančno narisana skica. In nato premislek. Za vsako ploskev na skici določi izbrano debelino in primeren odtenek peska. To je najpomembnejši del ustvarjanja, saj so popravki pri tej tehniki skoraj nemogoči. Nakar se usede na stol, popravi svojo baretko in eno od zarisanih ploskev na platnu natančno premaže z lepilom. V roke vzame ščepec peska in ga skrbno posipa na podlago. Kar naenkrat se ves navidezni nered v sobi spremeni v premišljen sistem, na sliki pa se počasi prikazujejo popolnoma natančne linije. Navkljub vsej nasičenosti uspe najti prostor, kamor obesi sliko in si jo kritično ogleda iz daljave. Človek namreč od blizu pogosto ne vidi celotne zgodbe, ki se odvija na sliki, Stanka jo zato dopolnjuje, izboljšuje, do kolikor ji dopušča pesek. Če ni zadovoljna vzame novo podlago in dela dokler ne občuti notranje potešitve in ve, da je “lih ta prava”.
Na svoji zemlji
Stanka živi in ustvarja v vasici Grahovo ob Bači. Ozka ovinkasta cesta nas pripelje v osrčje Baške grape, prevečkrat po krivem prezrt del Slovenije. Trideset kilometrov dolga ozka dolina je stisnjena ob reko Bačo in posuta z majhnimi vasicami. Strme stene na obeh straneh držijo Grapo v senci skoraj celo zimo. A prav prijetno nasprotje z zaprto dolino spodaj so slikovite vasice zgoraj. Kljub vsemu se zaradi odročnosti, večina ljudi seli v bližnja mesta, kjer so našli zaposlitev. Vasi tako počasi umirajo.
A divja in zahtevna zemlja je izoblikovala močne karakterje. Stanke prav zagotovo ne moremo stlačiti v noben razpoložljiv okvir. Ženska, s pristnim graparskim narečjem, kmetijo, trdo življenjsko roko in radovednim pogledom, je svojo umetniško žilico prepoznala že zelo zgodaj. Čeprav je odraščala daleč stran od formalne likovne izobrazbe, jo je navdihovala domača okolica in razvila je svoj avtentični stil. Že od nekdaj je rada risala, zato jo je pot po končani osnovni šoli speljala na tekstilno šolo v Ljubljano, kjer je pridobila temeljno znanje risanja in barvnih kombinacij. Kljub spodbudam njene družine, naj nadaljuje s študijem, se je vrnila v Baško grapo, kjer si je ustvarila družino in skupaj z možem vodila vrtnarijo. Sprva je imela slikanje le za hobi, za sprostitev. Čeprav je imela roke večino časa zakopane globoko v zemljo, je vsak prosti trenutek vanje jemala pesek. V sedemnajstih letih, kar so vodili vrtnarijo, ni nikoli odšla na poletni dopust. Ta čas je raje izkoristila za desetdnevne poletne likovne tečaje, ob vikendih pa je obiskovala enodnevne delavnice v Ljubljani. Od upokojitve naprej se je resneje posvetila ustvarjanju. Leta 2012 je diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. V diplomski nalogi Peščene iluzije je preučevala zgodovino, tehnologijo in optične učinke slikanja s peski naravnih barv in različnih debelin. A kaj je sprožilo to silno ljubezen do peska?
Ljubezen na prvi kamen
Graparska umetnica je prvič pričela eksperimentirati s peskom leta 1994, ko je v Bači našla nenavaden črn kamen z belimi vzorci. Kamen ji je bil tako všeč, da se je odločila, da ga umesti v sliko in mu pririše ozadje. Ker ji nobena barva ni odgovarjala, je vzela možev pesek iz Soče, ki ga je hranil za zidanje. Kmalu je opazila, da je tri milimetre debel pesek vzorcem na kamnu odvzel moč. Pesek je presejala na tri debeline s cedili za čaj. Nato ga je razporedila od kamna do roba platna, od najdrobnejšega do debelejšega in opazila, kako močno različne debeline peska pričarajo tretjo dimenzijo na ravni površini. Bila je ljubezen na prvi pogled, ki ji je zvesta že 26 let. Motivi na njenih slikah so pogosto stilizirani, mistični. Rada se poigrava z geometričnimi liki, slika spreminjajoče se pokrajine, arhitekturo in celo portrete, a le obraze prav posebnih posameznikov, ki si jih izbere sama. Naravni, umirjeni odtenki čutno poudarijo realistične upodobitve slovenske krajine, predvsem okolico njene domače Baške grape. Njene slike imajo izjemno vlogo tudi pri ohranjanju stavbne in krajinske dediščine. S pomočjo starih fotografij slika spreminjajoče podobe vasi in domačij, ki postopoma izginjajo, ali pa so jih nadomestile novogradnje.
Krog je sklenjen. Narava. Nabiranje, sortiranje in sestavljanje peščenega mozaika. Trenutek, ko je zadnje zrno peska pozorno postavljeno na svoje mesto in se zlije s celoto. Na nek način se pesek ponovno vrne tja, kamor spada.
Fotografije: osebni arhiv Stanke Golob
