Jesen. Dolina Soče je prepleskana z rumenimi, rdečimi in zlatimi odtenki. Meglica zakriva jutro ob reki Tolminki. Zgodaj je, vsi še spijo. No, skoraj vsi. Ivan Mangani in Anja Bukudur se sklanjata nad svojim zlatim poljem in potrpežljivo nabirata drobne vijolične cvetove. Cvet za cvetom, nit za nitjo potrpežljivo ustvarjata navdihujočo zgodbo o prvem pravem slovenskem žafranu.

Mostovi. Ljudske mojstrovine, ki omogočijo prečkanje navadno težko prehodnih območij. Teh v skrajno razgibani dolini Soče ne manjka. Tukaj vse živi In se giblje - Dežela žive vode. Dinamična pokrajina je s skalnatimi vrhovi, kanjoni, rekami in grebeni razpršila kraje in ljudi. Puntarji, kotarji, hribovci, graparji… trmasti prebivalci, ki z duhovito pikrostjo vsak v svojem jeziku zagovarjajo “štorijo” iz svojega brega. Premostitev je bila nujna poteza. Čez Sočo, Nadižo, Koritnico, Tolminko, čez kanjone in čez jezera so se skozi leta in stoletja spletli mostovi, ki so povezali različne svetove in utrdili pot nepredvidljivi prihodnosti. Leseni, železni, kamniti, vsak s svojo zgodbo o preteklosti, kulturi, razdiranju in povezovanju. Spodaj smo izbrskali par mostov s prav posebnim karakterjem.

Stanka je samosvoja umetnica. Izrinila je klasično podobo slikarja s čepico, mu iz rok vzela čopič in s staro barvo zamazano paleto ter na mizo pred platno postavila lepilo, čopič in posodice z različnimi vrstami peska.